NAJBOLJ SVETO INDIJSKO MESTO
Varanassi ali Indija v malem»Au, zadeli smo sveto kravo«
je zgrožen zakričal voznik rikše, ki se je še pred kratkim postavljal s hitrostjo
svoje vožnje. Pa se ni kaj dosti sekiral, saj je hitro zavil na stran in z dvema dobro
namerjenima udarcema za silo poravnal zvito pločevino. S pogledom sem se prebil skozi
množico mimo drvečih vozil in ugotovil, da naši žrtvi, to je kravi, ni bilo nič
hudega. Dostojanstveno je odkorakala naprej v iskanju kakšnega slastnega zalogaja. Šofer
pa je zagnal motor, se obrnil proti meni in punci ter nama v polomljeni angleščini
dejal: »Dobrodošla v Varanasiju«. 
Varanasi je najbolj sveto izmed vseh Indijskih svetih mest. Leži na levem bregu najbolj pomembne in najbolj čaščene indijske reke Gange. Hindujci verjamejo, da je tisti, ki umre v tem kraju, osvobojen večnega cikla reinkarnacije (ponovnega rojevanja) in takoj doseže blaženost, nebesa oziroma nirvano. Zato se mnogi zavedni Indijci na stara leta preselijo v Varanasi. Tisi manj premožni, ki si ne morejo priskrbeti kakšnega prebivališča, lahko svoje zadnje dneve preživijo v posebnih hišah, ki jim rečejo »umiralnice«. V takih stavbah, ki bi jim pri nas rekli ruševine in jih zaradi ogrožanja varnosti v trenutku porušili, ti ljudje zaupajo svoje zadnje prihranke pogrebnikom in potem brez hrane in družbe počasi izhirajo v večnost.
Če bi si v Indiji lahko ogledal le eno mesto, bi zagotovo izbral Varanasi. Pravijo mu kar Indija v malem, saj lahko tukaj popotnik na enem mestu dobi koncentrirano dozo indijske preteklosti in sedanjosti, njene mističnosti in ostudnosti, lepote in bede. Sveti indijski možje se sprehajajo med agresivnimi uličnimi prodajalci, romarji iz vseh koncev Indije opravljajo očiščevalne obrede v onesnaženi in smrdeči reki, svete krave povzročajo prometne zastoje, ko s ceste pobirajo različne odpadke, opice se podijo po strehah in mimoidočim kradejo hrano, turisti pa sredi vsega kaosa, smrada in hrupa neumorno slikajo s svojimi fotoaparati in se poskušajo otresti nadležne armade beračev, klošarjev in otrok. Varanasi zagotovo ni popotniku prijazno mesto, vendar je tisti, ki v njem vztraja in se prepusti njegovem utripu, nagrajen z enkratnim vpogledom v samo jedro indijske kulture ter v najbolj intimne rituale življenja in smrti.
Varanasi je bil kulturno in
znanstveno središče civilizacije že pred več kot dva tisoč leti, zato naj bi bil eno
od najstarejših še živečih mest na svetu. Ameriški pisatelj Mark Twain je ob pogledu
nanj izjavil: »Varanasi je starejši od zgodovine, starejši od tradicije, starejši celo
do legende izgleda pa dvakrat starejši od vseh treh skupaj«. Dejansko pa je redkokatera
stavba starejša od par sto let, zaradi pogubnega pustošenja muslimanskih osvajalcev.
Osrčje mesta tvori več kot 100
ghatov, to je ceremonialih stopnišč, ki vodijo do reke. Ghati kar kipijo od življenja
in na njih zlahka preživiš celoten dan. Že pred sončnim vzhodom se ob reki zberejo
množice romarjev, ki izvedejo obredni pozdrav soncu in se okopajo v Gangi. Domačini si v
njej umivajo zobe in zajemajo vodo za jutranji čaj. Duhovniki na nekakšnih
improviziranih stojnicah blagoslavljajo mimoidoče, potujoči sveti možje, ki so se
odrekli vsem zemeljskim dobrinam, pa prosjačijo za kakšno rupijo ali košček kruha.
Čolnarji te želijo popeljati na turo po reki, deklice ti poskušajo prodati cvetlice in
svečke za obredno daritev, mulci pa ti ponujajo strgane in umazane razglednice.
Mladeniči na stopnicah vadijo kriket in se te praviloma trudijo čim bolje zadeti. Osebki
mafijaškega videza bi ti radi naredili masažo las, preroki pa ti za drobiž napovedujejo
usodo. Gobavci in ostali pohabljenci te prijemajo za roke in se ti obešajo za nahrbtnik v
upanju, da jim boš podaril kakšno rupijo, če že ne zaradi usmiljenja pa vsaj zato, da
se jih čim prej rešiš. Sredi tega človeškega čebelnjaka pa se ponosno sprehajajo
krave, pobirajo odpadke, hodijo čez obleke, ki jih romarji sušijo po kopanju in se
iztrebljajo, kjer jim paše. Iztrebki pa ne ostanejo dolgo na tleh, saj jih domačini
poberejo takoj, ko se posušijo in jih uporabljajo za kurivo. Do takrat pa je za
marsikaterega turista že prepozno.
Tudi sam se hotel okopati v sveti reki Gangi, češ da ni prav zamuditi nobene priložnosti za čiščenje grehov, saj slednjih imam kar dovolj na zalogi. Pa nisem imel srca spustiti se v to tekočo greznico, po kateri so plavale najrazličnejše smeti, vključno z človeškimi trupli. Indijci so pač vajeni nesnage in jih smeti in smrad ne motijo. Verjamejo, da je Ganga sveta in da blagodejno vpliva na človeka. Nekaj že mora biti na tem, saj ima reka res neverjetno zmožnost samočiščenja. Znanstveniki so tako na primer ugotovili, da mikrob kolere, ki v destilirani vodi preživi 24 ur, v Gangi ne zdrži niti 3 ure. Kljub temu pa sem sam menil, da bom s kopanjem v reki kvečjemu staknil kakšno bolezen in da bo moja duhovna prenova pač morala počakati na neke druge čase in malo bolj čiste razmere.
Perilo oprano v sveti reki, naj bi
se navzelo njene svetosti, zato so profesionalni pralci perila, ki delujejo v bližini
glavnega ghata polno zasedeni. Vsak ima svoj kamen, kup perila in košček mila. Stoji do
kolen v reki, rahlo namili kakšne hlače ali srajco in nato z vso močjo udriha s njimi
po skali, dokler ne presodi, da so dovolj čiste. Nato jih posuši kar na tleh in jih
zvečer vrne zadovoljnemu lastniku. Glede na čistočo same reke, majhno vnemo delavcev
ter veliko umazanijo tal, sem rahlo skeptičen glede učinkovitosti takšnega pranja. Ne
bi bil presenečen, če bi lastnik perilo dobil bolj umazano kot ga je oddal.
Malo naprej od mesta, kjer perejo perilo se nahaja največji pogrebni ghat v Varanasiju. V njemu dan in noč zažigajo umrle. Na eni strani so zloženi veliki kupi drv, na drugi, bližje reki, pa kupi pepela. Vmes ves čas gori nekaj grmad, v bližini katerih nemo sedijo žalujoči. V zraku smrdi po zažganem. Stežka in z nekakšno tesnobo sem opazoval številne grmade ter napol zažgane roke in noge, ki so zaradi varčevanja z drvi štrlele iz njih, a se kar nisem mogel premakniti in odriniti naprej. Zahodnjaki pač imamo drugačne poglede na smrt, zato nas indijski obredi obenem prevzamejo in odbijajo.
Sprehod skozi ozke uličice starega
mesta, polne templjev, trgovin ter zanimivo poslikanih hiš je vznemirljivo četudi rahlo
zastrašujoče doživetje. Največ energije porabiš za izogibanje norim motoristom, ki v
ulici široki komaj pol metra s polno hitrostjo in večno pritisnjeno hupo drvijo mimo
tebe. Tudi krave nimajo veliko uvidevanja zate in te nesramno stisnejo ob zid, ko gredo
mimo. Kar nekaj akrobatskih spretnosti rabiš za hojo po tleh, prekritih z različnimi
živalskimi ali človeškimi iztrebki, gnijočo zelenjavo ter ostalimi neidentificiranimi
smrdečimi zadevami sumljivega videza. Berači izčrpajo še tako utrjenega popotnika, saj
se koz klopi prilepijo nate in sploh niso zadovoljni z kakšnimi majhnimi darili, ampak bi
raje imeli kakšno trdno valuto. Prodajalcem moraš razlagati zakaj ne potrebuješ
njihovih stvari, mimoidočim domačinom od kod prihajaš in zakaj nisi iz Amerike,
indijskim turistom pa da se ti mudi in da se ne moreš vsakih pet minut slikati z njimi.
Budno moraš opazovati tudi dogajanje nad sabo, saj se ti drugače lahko zgodi, da nate v
najboljšem primeru prileti kakšen bananin olupek, v najslabšem pa odplake iz
stranišča. Za nameček so tu še opice, potepuški psi in podgane. Šele ko se uspešno
navadiš na vse te ovire, lahko uživaš v zlatih kupolah templjev, čudovito
izrezbarjenih indijskih
božanstvih, freskah, kapelicah, trgovinah ali preprosto v prebivalcih Varanasija, ki te
včasih lahko spravijo v smeh včasih pa v jok.
1220 besed
OKVIR
Kremiranje
Hindujci svoje mrtve zažgejo na grmadi. Ni pa vsak les enako primeren. Najbolj premožni si privoščijo lepo dišečo sandalovino, ostali pa les svetega banyan drevesa (ki sodi v družino figovcev in je velikanski sorodnik pri nas poznanega ficusa benjamina). Le najbolj revni so zažgani na grmadi iz navadnega lesa.
Z mrtvimi lahko ravnajo le pripadniki najnižje in najbolj prezirane kaste, ki jim rečejo kar nedotakljivi. Pripadniki ostalih kast namreč verjamejo, da je njihov dotik kužen in preklet. Ker je kremiranje donosen posel, so mnogi izmed »nedotakljivih« zelo dobro stoječi ali celo bogati, vendar jih družba zavrača, saj se ima tudi navaden berač za več vrednega od njih.
Na Manikarnika Ghatu v Varanasiju potekajo sežigi cel dan in vso noč. Odvisno od statusa in premoženja umrlega družina odkupi določeno količino lesa, ki je naložen v velikanske grmade vsepovsod okoli Ghata. »Nedotakljivi« nato truplo zavijejo v svetlo platno, obredno operejo v Ganigi in položijo na grmado. Najbližji sorodnik umrlega, ki si v izraz žalovanja pobrije glavo, se trikrat sprehodi okoli grmade in jo nato prižge. Vsi žalujoči potem čakajo okoli 5 do 6 ur, in opazujejo kako se njihov ljubljeni spreminja v prah. Ne izgorele in pepel pogrebniki z lopatami namečejo na velik kup in čez nekaj dni vržejo v Gango, zadnje počivališče umrlega.
Nekatere umrle pa ne zažgejo, ampak jih kar cele položijo v reko. Duhovnike ne zažgejo ker naj bi bili simbolično zažgani že pri vstopu v duhovniški red. Zaradi tradicionalnih verovanj ne zažgejo tudi tiste ki umrejo zaradi pika strupene kače, ali zaradi vodenih koz.
