POPOTNIŠKE ZGODBE

© 2001 Hugo Zagoršek

Najlepši spomenik izgubljeni ljubezni

Taj Mahal: solza na obrazu večnosti

Bolj kot katera koli druga stavba oziroma podoba Taj Mahal simbolizira mističnost in lepoto Indije množicam iz celega sveta. Ta grobnica, ki jo je svoji ženi v spomin sredi sedemnajstega stoletja zgradil žalujoči Mughalski vladar, je postala žarišče številnih romantičnih zgodb ter mističnih fantazij. Očarala je slikarje in fotografe, poete in sanjače, politike in znanstvenike, prevzame pa tudi najbolj utrujenega in že vsega naveličanega popotnika.

Vsak obiskovalec tega presenetljivega spomenika ga doživi po svoje. Marmor, iz katerega je Taj Mahal zgrajen, spreminja svojo barvo pod vplivom sončnih žarkov. Včasih je rumen, včasih popolnoma bel, odvisno od tega kdaj ga gledaš. Grobnico z kupolo v obliki solze obdajajo štirje vitki stolpi, pred njimi pa se razprostira velik vrt z vodnimi bazeni, v katerih lahko občuduješ odsev Taj Mahala. Na levi in desni strani grobnice, oziroma na vzhodu in zahodu, stojita dve rdeči mošeji, ki bi že same po sebi lahko bile predmet občudovanja, če ju ne bi zasenčil sam Taj Mahal. Prava mošeja je le tista, ki je na zahodni strani, vzhodna pa je postavljena izključno zaradi simetrije (v njej ni mogoče moliti, ker je obrnjena na narobno stran). Celoten kompleks obdaja visok zid, ki skorajda popolnoma zakrije spomenik pred nezaželenimi pogledi

Zgodba o Taju

Taj Mahal je delo enega od poslednjih velikih indijskih vladarjev Shah-a Jahan-a. Pripadal je muslimanski Mughalski dinastiji, ki je vladala celotni severni in srednji indiji že od leta 1527. Oče mu je zapustil obsežen in stabilen imperij, v katerem sta cveteli umetnost in kultura. Shah Jhan pa je svoj položaj absolutnega vladarja zavaroval tako, da je pobil vse moške sorodnike!

Devetnajst let je bil poročen z Mumtaz Mahal, ženo, ki jo je ljubil bolj kot kar koli na svetu. V tem času mu je rodila štirinajst otrok, od katerih jih je le sedem preživelo. Za razliko od drugih plemkinj je Mumtaz Mahal svojega moža spremljala na vseh njegovih potovanjih in vojaških pohodih, ne glede na to ali je bila noseča ali ne. Tudi svojega 14. otroka je rodila na polju, medtem ko se je Shah Jhan bojeval z uporniki. Toda porod je bil težek in Mumtaz je začutila, da ga ne bo preživela. Poklicala je moža in ga na smrtni postelji prosila da po njeni smrtni ne bo imel več ne otrok ne drugih žena, ter da naj pokaže svetu kako sta se ljubila.

Njena smrt je vladarja tako prizadela, da mu je brada čez noč posivela. Žaloval je dve leti, ob preprosti hrani, brez glasbe, plesa in ostalih posvetnih užitkov, ki jih je prej imel tako rad. Nato se je odločil svoji ženi izgraditi najlepšo grobnico na svetu. Izbral je prijetno lokacijo, ob reki, kjer le ta naredi ovinek v obliki črke U. Nato je poklical arhitekte, kiparje, matematike, astronome, slikarje, draguljarje in ostale umetnike iz celotnega takrat znanega sveta. Gradnja Taj Mahala se je začela leta 1631 in je trajala celih 22 let.

Identiteta glavnega arhitekta ostaja neznanka. Po nekaterih virih naj bi bil perzijski Arabec, po drugih pa celo Evropejec. Najverjetneje pa je Taj Mahal logični naslednik mughalskega stila grajenja grobov. Tako si je v Delhiju mogoče ogledati Hamayunov grob, stavbo, ki je zelo podobna Taju in ki naj bi najverjetneje služila za njegov vzor.

Lepota, simetrija in matematična preciznost s katero je izdelan Taj Mahal je osupljiva. Stolpi so na primer rahlo nagnjeni navzven za okoli 5 stopinj, da v primeru potresa ne bi padli na centralno grobnico. Črke, z verzi iz korana, ki so vgravirane pri vhodu, so na dnu manjše, pri vrhu pa večje, tako se obiskovalcu, ki jih bere iz tal, zdijo ves čas enake. Najbolj presunljiva pa je dekoracija iz dragih in poldragih kamnov. Le ti so skrbno oblikovani in potem vklesani v marmor, tako da tvorijo različne ornamente ter podobe vrtnic, lilij in lotusov. Taj Mahal je več kot samo grobnica. Sodeč po nadpisih na stenah in nekaterih drugih dejavnikih, strokovnjaki menijo, da naj bi predstavljal sam božji prestol, vrtovi okoli njega pa rajske vrtove.

Shah Jhan svoje stvaritve ni mogel prav dolgo občudovati. Odločil se je, da bo na drugi strani reke sebi izgradil grobnico, ki naj bi bila popolna kopija Taj Mahala, le da bi bila narejena iz črnega marmorja. Obe grobnici naj bi združeval most, tako da bi po njegovi smrti zakonca spet bila združena v večnosti. Toda stroški takega podviga bi bili preveliki tudi za bogati Mughalski imperij. Glede na to, da je vso svojo energijo usmerjal v gradnjo grobov in ni reševal niti tekočih državnih zadev, ga je s prestola vrgel njegov lastni sin Aurangzeb. Tako je zadnja leta svojega življenja Shah Jhan preživel zaprt v sobanah svoje trdnjave v Agri, nezmožen od blizu občudovati lepoto svoje mojstrovine. Pravijo, da je večino svojega ujetništva preživel ob majhnem jetniškem oknu, gledajoč čez reko na zadnje počivališče svoje žene.

No, vsaj v smrti se mu je želja izpolnila, saj so ga pokopali znotraj Taja, zraven njegove ljubljene Mumtaz. Ironično pa je, da je prav njegova grobnica edini element v celotnem kompleksu Taj Mahala, ki ruši drugače popolno simetrijo stavbe in prostorov.

V Agro, mesto kjer stoji Taj, sem prispel zvečer. To je eno od najbolj grdih in popotniku neprijaznih mest kar sem jih obiskal med svojim potepanjem po Indiji. Ulični prodajalci, berači ter indijski turisti oblegajo zahodnjaka na vsakem koraku. Prvi bi ti radi prodali množico nekvalitetnih in neuporabnih stvari. Drugi se te dotikajo s svojim obolelimi in deformiranimi rokami, v upanju da jim boš podaril kakšen dolar, če že ne zaradi usmiljenja, pa vsaj da bi se jih čim prej rešil. Tretji pa bi se radi pred kolegi postavili s svojim znanjem angleščine ali pa bi se želeli slikati zraven kakšnega belca, da bi se potem v domači vasi lahko hvalili in pripovedovali zgodbice o srečanju s temi nenavadnimi in neumnimi bitji - zahodnimi turisti. Zaradi velikega števila rikš, to je majhnih trikolesnih motornih vozil ali navadnih koles, je sprehod po mestu skorajda nemogoč, razen za kakšnega mazohista. Na vsakem koraku te ustavljajo vozniki rikš, zapeljejo pred tebe ali vozijo ob tebi in te prepričujejo kako daleč je do tvoje destinacije in kako poceni te lahko zapeljejo. Če si trmast in ne pristaneš na njihove ponudbe, so te pripravljeni peljati celo zastonj. Kakor koli že, če plačaš ali ne, te bodo prvo zapeljali v par trgovin z nenormalno visokimi cenami, kjer vozniki dobijo nenormalno visoke provizije. Če slučajno ne pristaneš na takšne oglede trgovin, te ponavadi pustijo kar na sredi ceste in ne peljejo naprej.

Onesnaženost mesta je neverjetna. Umazanih ulic in vonja po razpadajočem in gnijočem sem bil že vajen. Toda reka, ki je nekoč tako očarala velikega vladarja, da je ob njej izgradil svojo umetnijo, je sedaj le odprta greznica. Po njej plavajo kupi svinjarije, njen smrad pa seže tudi do samega Taj Mahala, tako da si ga mnogi turisti sploh ne ogledajo z zadnje strani, ki je obrnjena proti reki. Industrijsko onesnaževanje ter izpušni plini so vidljivost zmanjšali na par sto metrov tudi ob najbolj jasnih dnevih. Žveplov dioksid pa počasi razjeda beli marmor Taj Mahala. In okoli 10 milijonov obiskovalcev, ki na leto obiščejo ta spomenik, samo še poslabša razmere.

Mestne oblasti se trudijo preprečiti onesnaževanje na svoj, po indijsko neučinkovit način. Območje okoli Taja so razglasili za zeleno oazo, posadili so nekaj dreves in ukazali nekaterim največjim industrijskim onesnaževalcem naj se preselijo. Pa ne pomaga kaj dosti. Za te napore seveda plačujemo zahodni turisti. Tako nam prvo zaračunajo za indijske razmere in standard nenormalno visoko vstopnino 10 USD, potem pa še takso za onesnaževanje v višini 11 USD. Indijci seveda plačajo veliko manjšo ceno.

Taj Mahal sva s punco obiskala ob šestih zjutraj, to je takoj ko se je odprl. Takrat je ozračje še prijetno hladno, svetloba ravno prava, pa še turistov ni preveč. Po deseti uri celotno območje okupirajo horde indijskih turistov, ki se obnašajo kot bi bili na kakšni nogometni tekmi. Vpijejo, tečejo, se slikajo in nadlegujejo zahodne turiste, češ da bi se radi slikali z nami. Po eno tridesetih poziranjih pa tudi najbolj potrpežljivim zahodnjakom popustijo živci. Toliko časa in energije porabiš da bi se otresel tečnih indijskih mladeničev, ki jih ti mnogo bolj zanimaš kot nekakšna stara grobnica, da ti na koncu ne ostane kaj dosti časa in volje za občudovanje samega Taja. Zato se je vredno potruditi in ga obiskati zgodaj zjutraj. Ko prvi žarki vzhajajočega sonca osvetlijo kupolo in njene stolpe, se v miru usedeš na klopco sredi čudovito zelenega vrta in se prepustiš lepoti stavbe in okolja, ki te ponese v tiste davne čase vitezov in princes, ko je Indija še bila lepa in idilična dežela njeni prebivalci pa prijazni in kulturni ljudje.

1500 besed

OPOMBA

Podnapis za eno sliko: Taj Mahal je svoje ime dobil po kraljici, ki počiva v njem. Ime ji je bilo Mumtaz Mahal, iz tega pa je izšla okrajšava Taj Mahal.

[ Indija, dežela, kjer te tudi duhovniki poskusijo obrati ] [ Kamelji safari ] [ Taj Mahal - solza na obrazu večnosti ] [ Radjahstan - slike ] [ Goa ] [ Še nekaj slik ] [ Varanasi ] [ Svete živali Indije ] [ Karni Mata - Podganji tempelj ]

© 2001 Hugo Zagoršek *** Zvezda 3 ***1210 Ljubljana *** 041 370 161 *** 01 5072 675