POPOTNIŠKE ZGODBE

© 2001 Hugo Zagoršek

Kamelji safari v Radjahstanu

Po dveh dnevih ježe na kameli so me bolele že vse mišice, celo tiste za katere sploh nisem vedel da jih imam.. Komaj sem dočakal popoldan, ko smo se utaborili ob majhnem pasu peščenih sipin, v drugače kameni puščavi. Nerodno sem se skobacal s kamele in se kljub močnemu soncu, ki je še sredi zime pripekalo kot zmešano, zapodil v vroči pesek, malce spočiti svoje razbolene kosti. Takrat pa se je pred mano kar naenkrat materializiral majhen indijski deček v razcapani obleki in z velikim belim žaklom na rami. Previdno je segel vanj in privlekel steklenico, ki je kar žarela od hladu. "Boste mrzlo pivo, gospod?" Nejeverno sem ga pogledal in z dotikom preveril, če slučajno ni kakšna fatamorgana. Potem pa se je začelo obvezno barantanje in prepiranje o ceni. Ja, še enkrat se je izkazalo, da je Indija zares dežela, kjer je nemogoče mogoče, nenormalno normalno in kjer zares nič ni tako kot si si predstavljal.

Ob izrazu kamelji safari se vsakomur pred očmi takoj prikažejo neskončne peščene sipine Saharske puščave ter karavane beduinov, ki se v iskanju naslednje oaze izgubljajo nekje v sončnem zahodu. Toda kamele so razširjene tudi globoko v notranjosti Azije in na enega od najbolj zanimivih, najbolj pristnih in tudi najcenejših kameljih safarijev se je mogoče podati iz pravljičnega puščavskega mesta na severozahodu Indije, Jaisalmerja.

Mesto leži v osrčju Tarske puščave, v bližini meje s Pakistanom. Nad njim se dviguje čudovita trdnjava, ki izgleda kot nekakšen velikanski grad iz peska, saj je v celoti izgrajena iz peščenca. Pred stoletji je Jaisalmer bil pomembno oporišče in postajališče za kamelje karavane, ki so svilo, začimbe in opijum prevažale celo do Evrope. Sedaj pa se po ozkih uličicah "zlatega mesta" sprehajajo turisti, željni avantur in pristne puščavske kulture, ter vojaki na oddihu iz bližnje vojaške baze.

Vožnja od glavnega mesta Radjahstana do Jaisalmerja traja več kot 10 ur in je celo za indijske razmere zelo naporna. Avtobusi so namreč majhni, neudobni in tako nabiti, da se na sedežu za dve osebi ponavadi stiskajo kar štirje Indijci. Ker se mnogi usedejo kar na tla, predstavlja preboj od zadnjega do prednjega dela avtobusa pravi podvig. Popotnika pa najbolj dotolče hrupna indijska pop glasba, navita do maksimuma, ki jo obvezno vrtijo iz kasetarja, pozabljenega na kakšnem bojišču druge svetovne vojne. Čeprav sem ponosen na svojo glasbeno tolerantnost in odprtost do vseh, še tako čudnih glasbenih stilov, sem se po parih urah tega popačenega kruljenja, kjer vse ženske pojejo v nekakšnem super-falsetu, od katerega ti se lasje kar pokonci postavijo, glasbeniki pa preko svojih inštrumentov izživljajo svoje otroške frustracije, kar zvijal od muk. Šele ko sem v ušesa stlačil zvite koščke avtobusne karte, je vožnja postala znosnejša.

Izbira safarijev je zelo pestra, konkurenca pa velika, tako da te na vsakem koraku ustavljajo ljudje in otroci, ki te z različnimi pristopi in zgodbami poskušajo prepričati, da je njihov safari najboljši, vsi ostali pa da so grozni in nevarni. S punco sva se odločila za osnoven 2 noči / 3 dni safari, saj so naju ostali popotniki posvarili, da je daljši safari pravo mučenje za zahodnjaka, nevajenega kamelje ježe. Tako sva za okoli 5500 SIT po osebi dobila vsak svojo kamelo, dovolj pitne vode, hrano ter vodiča in kuharja, ki naj bi skrbela za naju.

Našo odpravo so sestavljale le tri kamele, saj sta vodnik in kuhar jezdila skupaj. Vso hrano, vodo, odeje, seno za kamele ter osebne stvari smo tovorili s seboj. Jezdili smo zjutraj in zvečer, opoldan pa smo počivali, saj je takrat sonce najmočneje pripekalo. Kljub temu, da je bil zimski Januar, se je temperatura podnevi povzpela do 30oC, vendar se je ponoči hitro spustila do 0oC. Večino časa na tleh in na kameli sva tako porabila za oblačenje ali slačenje številnih kosov obleke, saj ob tako močnih temperaturnih spremembah nikoli nisi ustrezno oblečen.

Puščava polna življenja

Puščava v okolici Jaisalmerja je neverjetno onesnažena. Skoraj vsaka ped zemlje je prekrita z množico plastenk, vrečk ali kakšnih drugih odpadkov. Puščava je tudi prepredena z asfaltiranimi cestami, po katerih se vsako toliko časa pripelje kakšen tovornjak, katerega hupanje zaslišiš še preden ga sploh zagledaš. Šele po nekaj urni ježi se pred tabo razprostre pristna kamena dežela, poraščena z različnim grmičevjem in čudnimi kaktusi. Občasno naletiš na osamela drevesa z zakrnelimi listi in velikanskimi trni. Drevesa so lepo košata, spodnji del krošnje pa je popolnoma vodoraven, kot bi ga obdelal kakšen francoski vrtnar. No, v puščavi ni bil na delu nikakršen vrtnar, ampak kamele. Imajo namreč zelo velika usta in 34 ostrih zob in so edine živali, ki se lahko hranijo s temi drevesi, ne da bi se pri tem poškodovale.

Vedno so me učili, da je puščava skrajno neprijazen, pust in jalov kraj. Zato sem bil zelo presenečen nad obilico življenja v Tarski puščavi. Tako so nam pot občasno prekrižale velike črede koz, okoli katerih so ves čas skakali živahni pastirčki in jih poskušali obdržati na kupu. V daljavi so z neverjetno hitrostjo pred nami bežale antilopam podobne živali, za katere nam je vodnik zatrdil, da so le navadni jeleni! V Indiji se ne spodobi, da ne bi imel vsak kraj vsaj eno sveto kravo, zato so slednje bile strateško nameščene po vsej puščavi. Približno vsake pol ure smo tako srečali drugo kravo, sicer rahlo suhljato, vendar očitno dobrega zdravja. Še danes mi ni čisto jasno kaj so sploh tam počele? Mogoče pa pripadajo novi vrsti - puščavskim kravam (sc. bos taurus puščavnikus)? In seveda, tam kjer so krave morajo nujno biti tudi ljudje, ki zbirajo kravjeke in jih uporabljajo za kurivo. Tako smo pogosto naleteli na ženske (obvezno samo ženske, diskriminacija pa taka), ki so na videz brezciljno blodile po puščavi in so v eni roki držale velikanski žakelj, z drugo pa občasno pobirale posušene kravje iztrebke. Bile so oblečene v čudovite sarije živih barv, za katere je vodnik povedal, da naj bi odražali njihov status v družbi, sam pa menim, da jih imajo bolj zato, da jih lažje najdejo v primeru, če se izgubijo.

Puščavi dajejo poseben čar starodavne ruševine, ki so posejane po njej. Tako smo obiskali grobnice vladarske družine iz Jaisalmerja, skrite globoko v osrčju puščave. Umrle kralje so sicer, v skladu z hindujsko tradicijo, zažgali na grmadi, v spomin pa so jim postavili spomenike, ki so me še najbolj spominjali na naše vrtne utice. Ogledali smo si tudi stari jainistični tempelj, ki se ponaša z božanstvom izklesanim iz črnega marmorja. V njem naj bi prebivala velikanska kobra, ki ji vsak dan za hrano pustijo sveže mleko. Kobre na srečo nismo videli, dozdeva pa se mi, da se ta sveta kača nima kakšnega resnejšega namena prikazati, dokler ji ne ponudijo kaj bolj konkretnega kot mleko! Bolj kot sam tempelj je bila zanimiva okolica polna ostankov poginulih krav, po katerih pa so sprehajali nešteti pavi. Pavi so drugače nacionalni simbol Indije in so zato med njenimi prebivalci zelo spoštovani in čaščeni.

Jahati na kameli

Kamela je v bistvu zelo smešna žival. Zajetno telo podpirajo štiri tanke nogice, na koncu velikanskega vratu pa se šopiri majhna glava s še manjšimi ušesi in rahitičnimi zobmi, pozelenelimi od nenehnega prežvekovanja trave in podobnih rastlin. Je pa kamela izjemno dobro prilagojena za puščavske razmere. V primeru peščenega neurja lahko skoraj popolnoma zapre nosne odprtine, oči pa ji ščitijo dolge trepalnice in goste obrvi. V sili lahko preživi 5 do 7 dni brez hrane in vode. Lahko izgubi tudi do četrtino svoje telesne teže, ne da bi to ohromilo njene življenjske funkcije. Po drugi strani pa lahko v 10 minutah spije tudi do 100 litrov vode. V svoji grbi ne hrani vode, ampak maščobo, ki jo uporablja v obdobjih, ko primanjkuje hrane. Pri grbi je visoka okoli 2.15 metra, odrasla žival pa tehta okoli 700 kg. Polnoletna postane pri petih letih, "upokoji" se pri petindvajsetih, v povprečju pa živi okoli 40 let.

Ne glede na to, koliko krat sem to počel, mi je zajahanje kamele predstavljalo najbolj srhljiv del safarija. Kamela se najprej usede in sicer tako, da podse zvije vse štiri noge. Potem splezaš na njo in še preden se dodobra namestiš, že sunkovito dvigne zadnji del telesa. Ker ima prednji del še na tleh, se tvoje sedlo postavi skorajda navpično, tebe pa vrže močno naprej, tako da skoraj padeš s kamele. Nato dvigne še prednji del telesa, in že iz višine treh metrov opazuješ okolico.

Jahanje kamele je naporno početje. Pri normalni hoji, ko hodi s hitrostjo okoli 5 km/h, se ziblje kot kakšna barka na zelo razburkanem morju. Ko teče, pa poskakuješ gor in dol. Ker nimaš ostrog ob katere bi se uprl, se že po nekaj ur hitre ježe na tvojem zadku pojavijo prve odrgnine. Sčasoma se jim pridružijo še bolečine v stegnih, zaradi nenavadno razkrečenih nog, sledijo bolečine v hrbtu, po dveh dneh pa te boli že celotno telo in te kar zgrozi ob misli da boš moral spet na kamelo. Šele sedaj vem, zakaj večina domačinov, če le more ne jaha kamele, ampak se vozi v nekakšnih improviziranih kameljih vpregah.

Kamele imajo neverjetno "slabo" prebavo. Vsako toliko časa je našo spokojno ježo zmotil prav glasen prdec. Glede na to, da smo sem jahal zadnji v vrsti, sem se vsakič znova dušil v ne ravno prijetnih vonjavah. Kamele iztrebljajo kar med hojo in imajo to zoprno navado, da s svojim kratkim, a močnim repom udrihajo po padajočih iztrebkih in jih tako razmečejo daleč naokoli, predvsem pa po zaprepadenih turistih. Naše kamele so ravno zaradi tega imele privezane repove. No, s sprednje strani se kamela nič kaj bolje ne obnese, saj zaradi nenehnega prežvekovanja ima prav grozen zadah iz ust.

Občasno smo na poti srečali tudi druge kamele, ki so se prosto pasle po puščavi ali pa hodile v karavani. Naša prva kamela je bil samec, v godnih letih, zato je takrat začel čudno grgrati in poskakovati. Nato je nenadoma porinil neznansko zatekli jezik iz ust in močno zatulil. S tem naj bi očaral nasproti prihajajoče samice. Mene pa je spomnil na kakšno karikaturo politika, saj je imel jezik večji od glave!

Kampiranje pod vedrim nebom

Vsak večer smo se ustavili še pred sončnim zahodom na kakšnem prijetnem in osamljenem pasu peska. Vodnik je razsedlal kamele in jim dal jesti. Čim se je odmaknil od njih, pa se je ponavadi od nikoder pojavil kakšen bik in začel kamelam krasti hrano. Slednjih to ni niti najmanj motilo, vodnik pa ni bil tako prizanesljiv. Vstal je in bika spodil. Čim pa se je usedel je bik prišel nazaj. Vodnik spet vstane, bik spet zbeži in tako naprej v nedogled. Jaz pa sem s zanimanjem opazoval ta živi primer indijske neučinkovitosti. Ker se mu ni ljubilo bika spoditi kakšnih 200 metrov proč od kampa, je vodnik moral vsakih pet minut vstajati in preganjati nadležno žival. In to dan za dnem.

Ogenj smo zakurili iz dračja, ki je ležalo naokoli in iz posušenih kameljih iztrebkov, ki so zelo dobro gorivo. Na njem je potem kuhar pripravil zvarek, ki se mu reče indijski čaj. Mleko, sladkor, začimbe in čaj v prahu je zmešal v eni posodi in počakal da zavre. Na začetku je čaj zelo nenavaden, sčasoma pa se ga kar navadiš. Sledila je izdelava čapatijev, to je nekakšnih kruhkov iz nekvašenega testa. Recept je preprost. Zmešaš moko in vodo, narediš testo, vzameš majhno kepico testa in ga par minut gneteš z neopranimi rokami. Nato ga daš sosedu, ki ga razvleče v obliko palačinke. To, da je prej ravno čistil kamelo, ni ovira. Kuhar speče čapati v ponvi, nato pa ga položi na rahlo goreče kamelje iztrebke, da se malo zapeče. K temu potem doda še malo riža in hudo začinjene zelenjave in slastni, pristni indijski obrok je že nared. Njam? Mogoče vam bo sedaj jasno, zakaj je večina najine hrane končala v želodcu potepuškega kužka, ki je nenehno spremljal našo karavano in popolnoma mirno in vzgojeno čakal na svoj delež. Hja, v Indiji so celo psi vegetarijanci.

Med večernim pogovorom se je izkazalo, da najina vodnika pripadata znameniti kasti radjahstanskih bojevnikov. "Ja, oba sva iz viteške kaste Radjputov" se je pohvalil vodnik, ki je edini znal nekaj besed angleščine. Radjputi so bili nekakšni indijski vitezi, znani po svojem kodeksu časti. "Ko so v starih časih bili tujci tik pred tem da osvojijo kakšno Radjputsko mesto, so vsi prebivalci tega mesta naredili skupinski samomor, raje kot da bi padi v roke nasprotniku. Moški, ženske, otroci, vsi. V nekaterih mestih, recimo v Bikanerju, so takšen samomor izvedli kar trikrat v obdobju dvestotih let." Spraševal sem se, kdo za vraga je potem sploh še živel v njem, a ga nisem hotel motiti. Na glas sem ga povprašal kako je dandanašnji z kastnim sistemom. "V Radjahstanu je še vedno močno prisoten," je odvrnil. "Mladi se sicer ne strinjamo z njim, vendar proti tradiciji nimamo moči, saj bi nas lahko družina izobčila. Le najbolj pogumni, mestni ljudje, se odločijo kljubovati družini in se na primer poročiti iz ljubezni. Za nas ostale, je beseda staršev zakon. Prepovedan nam je kakršen koli stik z neporočenim ženskam," se je razgovoril. "No, to pa pojasnjuje zakaj tako pogosto videvam gruče indijskih mladeničev, ki se objemajo in držijo za roke, mešane družbe pa so redkost," sem si mislil. "Kaj pa ti?" sem ga vprašal. "Jaz sem ravno v pravih letih za ženitev", je odvrnil. "Ravnokar mi starši iščejo ženo. Tukaj vlada strašna revščina, jaz pa s safariji kar dobro zaslužim, tako da upam, da prave neveste ne bo težko najti. Seveda, če bi imel kakšno državno službo, bi imel še večjo izbiro." "A da je državna služba pri vas najbolj cenjena?" sem vprašal. "Ja seveda, če si poštar, železniški uradnik ali učitelj si zelo spoštovan pa še plačo imaš zelo dobro. Toda, take službe so ponavadi rezervirane za premožnejše in vplivnejše družine. Naš drugi vodič (pa pove ime, ki ga še izgovoriti ne morem, kaj šele zapisati) je na primer po poklicu učitelj. Pa ne more dobiti službe, zato sem ga povabil naj se mi pridruži!" Nato je utihnil in me začel spraševati o Sloveniji. Med mojo razlago so se mu oči kar svetile, ko je poslušal o svoboščinah, pravicah in življenjskem standardu, ki jih doma imamo za samoumevne. Meni pa so se Indijci prvič na tem potovanju zasmilili kot ljudje, ki so ujeti v vezi tradicije in preteklosti, a nimajo moči in volje da bi se jim iztrgali.

Spala sva kar pod vedrim nebom, nekaj odej je bilo pod nama, nekaj pa nad nama. Sprva je bilo zelo romantično, glede na vso okolico in nebo, na katerem se je svetila največja množica zvezd, kar sem jih videl do sedaj. Potem pa je pritisnil mraz, in ostanek noči sem ponavadi preživel drgetajoč pod odejo v upanju da bo spanec le enkrat prišel in v pričakovanju prvih sončnih žarkov, ki bi me malo pogreli. Spanja ni bilo veliko, sem pa se zato dodobra seznanil s položaji Malega in Velikega voza, Oriona, Raka in ostalih nebeških znamenj…

Naslednje jutro smo prišli do edinega omembe vrednega pasu peska v celotnem indijskem delu Tarske Puščave, ki mu pravijo "Sam" peščine. Tam smo srečali neke Američane, ki pa so potovali v delux stilu. Tako so jih v jeepih spremljali kuharji, strežniki in pomočniki z zahodno hrano, pijačo, stoli in šotori in množico preprog. Ni ga čez udobje, pa četudi si v puščavi!

Safari se je zaključil precej nespektakularno. Ker nisva več mogla jahati, zaradi hudega "dakija," kot domačini pravijo bolečinam nastalim zaradi jahanja kamele in ne konja, vola ali kakšne druge živali, smo nekaj časa pot nadaljevali kar peš. Potem pa naju je pobral jeep in odpeljal nazaj v "civilizacijo". Vodnika pa sta zajahala vsak svojo kamelo in odjezdila novim turistom naproti.


Nekaj pripisov za k slikam:

Tarska puščava, ki si jo delita Indija in Pakistan je najbolj znana po tem, da so na tem območju pred par tisoč leti obstajale mogočne indijske civilizacije. Še bolj slavna pa je postala potem ko so leta 1998 Indijci v njej sprožili atomsko bombo!

Divje enogrbe ali Arabske kamele so izumrle že pred 3000 leti. Majhna populacija divjih dvogrbih kamel pa še vedno naseljuje nekatera območja jugozahodne Mongolije.

Prebivaci Radjahstana, v svojih živopisnih oblačilih in velikih turbanih iztopajo tudi v kosmopolitanskem Delhiju.

((Recept za tiste, ki bi radi izkusili kameljo ježo kar doma.
1.    Vzemi en avto, najraje z štirikolesnim pogonom,
2.    Na streho avta pričvrsti veliki vinski sod,
3.    Na sod položi malo smirkovega papirja
4.    Povzpni se na napravo in jahaj, cowboy.
5.    Po želji prepričaj prijatelja da muka po kamelje ter dodaj uzde in turban, če se želiš še posebej počutiti kot Lawrence Arabski.))

[ Indija, dežela, kjer te tudi duhovniki poskusijo obrati ] [ Kamelji safari ] [ Taj Mahal - solza na obrazu večnosti ] [ Radjahstan - slike ] [ Goa ] [ Še nekaj slik ] [ Varanasi ] [ Svete živali Indije ] [ Karni Mata - Podganji tempelj ]

© 2001 Hugo Zagoršek *** Zvezda 3 ***1210 Ljubljana *** 041 370 161 *** 01 5072 675