POPOTNIŠKE ZGODBE

© 2001 Hugo Zagoršek

SVETE ŽIVALI INDIJE: krava, slon, opica in podgana

V Indiji so nekatere živali čaščene kot božanske in se jim zato godi bolje kot večini drugih živali ali celo ljudi. Medtem, ko na tisoče Indijcev živi in umre na cesti, mnoge krave starost dočakajo v posebnih državnih domovih za ostarele krave! Tudi podgane, ki ponekod požrejo tudi do ene četrtine pridelka, se indijskih kmetov ne rabijo bati. Če se kakšna že ujame v past, ki jo je nastavil malo bolj podjetni vaščan, jo bo ta odnesel do najbližjega travnika in jo tam spustil, v upanju da se ne bo vrnila nazaj. Svete opice se prosto sprehajajo po mestih in kradejo vse, kar jim pride na pot, od čipsa do umazanega perila. Le sloni se morajo, svoji svetosti navkljub, močno potruditi, da si prislužijo tistih 300 kg hrane, ki je zaužijejo dnevno.

Smrtna kazen za zakol krave

Krava je za Hindujce sveta že od vekomaj. V Sanskrtu, indijskemu jeziku, staremu več kot 5000 let, beseda »vojna« pomeni »hrepenenje po več kravah«. Umor krave naj bi bil eden od najhujših smrtnih grehov. Še do nedavnega je v nekaterih pokrajinah osebo, ki bi pokončala to sveto žival, čakala smrtna kazen! Zakol krav je še danes prepovedan v večini indijskih držav. Da bi kmetom olajšala breme vzdrževanja ostarelih in neproduktivnih krav, je vlada ustanovila posebne domove za ostarele krave, kamor le-ti lahko oddajo svojo staro živino. Kljub temu pa večina neproduktivnih krav in bikov konča na ulicah indijskih mest, kjer se pridružijo že tako veliki populaciji mestnih krav.

Koristi, ki jih imajo Indijci od svojih krav so raznovrstne. Krave se hranijo z odpadki in jedo vse, kar najdejo na ulicah, od gnilega sadja in zelenjave preko papirja in kartona do plastičnih vrečk. Tako v veliki meri pripomorejo k manjši onesnaženosti mest, saj smetarjev tam skorajda ne poznajo. Kravje iztrebke meščani skrbno zbirajo. Z rokami jih zgnetejo v nekakšno debelo palačinko in nalepijo na steno, da se posušijo. Ko so dovolj suhi, padejo na tla, kjer jih poberejo in zložijo v velike stožčaste kupe. Uporabljajo jih kot kurjavo in kot gnojilo za polja. Ocenjeno je, da iztrebki več kot 500.000 glav indijske živine proizvedejo toliko energije, kot 35 milijonov ton premoga oziroma 68 milijonov ton lesa! Pepel, ki nastane s kurjavo posušenih kravjih iztrebkov naj bi po tradiciji imel čudežno zdravilno moč. Podeželski prebivalci ga zaužijejo v primeru bolezni, z njim pa tudi namažejo stene svojih hiš.

Kljub njihovi svetosti, mnogi Indijci ne kažejo prevelikega spoštovanja do krav. Prodajalci sadja jih s kamni odganjajo od svojih stojnic, kmetje jih neusmiljeno bičajo, da bi hodile hitreje, nestrpni vozniki, pa se pogosto zaletijo v njih, ko stojijo na sredi ceste. Tudi sam sem doživel takšno trčenje, ko se je voznik moje rikše poskusil izogniti nasproti vozečemu avtomobilu in se je zaletel v zadnji del krave, ki se je mirno sprehajala po ulici. Prednji del rikše je bil močno poškodovan in zvit, krava pa je le belo pogledala kaj se dogaja in odkorakala naprej!

Slone so kot domače živali primerne za tovorjenje lesa in kamnov, prenašanje ljudi ter vojskovanje v Indiji uporabljali že pred 5000 leti. Častili so jih zaradi izjemnega pomena, ki so ga imeli v gospodarstvu starodavne Indije. Eden od najbolj znanih in popularnih indijskih bogov je tako Ganesh, ki ima slonjo glavo, štiri roke ter človeško telo z zajetnim trebuhom. Častijo ga pred začetkom vsakega pomembnejšega opravila, saj naj bi bil »odstranjevalec ovir«.

Zgodba o tem, kako je Ganesh dobil slonjo glavo je prav zanimiva. Ganesh naj bi bil navidezni sin boga Shive in boginje Parvathi. Ko je Shiva bil zdoma, v boju z drugimi bogovi, je bila boginja Parvathi sama doma. Nekoč si je zaželela tople kopeli in je potrebovala nekoga, ki naj bi stražil hišo, medtem ko se ona kopa. Ker se ni mogla spomniti nič boljšega, je ustvarila sina, Ganesha. Naročila mu je naj skrbno pazi na vhod in naj ne spusti nikogar v hišo. Medtem ko nje ni bilo, se je Shiva ravno vrnil iz boja. Ganesh, ki je ravnal po ukazu matere, ga ni spustil noter. Shiva se je gromozansko razjezil in mu v napadu besa z enim zamahom odrezal glavo. Ko se je Parvathi vrnila je bila presunjena nad krvavim prizorom. Shivi je pojasnila njegovo pomoto in zahtevala od njega, da njunega sina spravi nazaj iz mrtvih. Shiva je privolil in sklenil, da bo na mrtvo telo postavil glavo prvega spečega bitja, ki ga najde na poti. Poslal je svoje vojščake naj poiščejo takšno bitje in čez čas so se vrnili s slonom. Tako je Shiva na telo svojega sina posadil slonjo glavo, ga oživel, blagoslovil, ter sklenil, da ga bo od takrat naprej celi svet častil pred vsemi pomembnejšimi opravili. Ni kaj, Indijcem domišljije res ne manjka!

Drugače pa je vzdrževanje in oskrba domačih slonov kar zahtevno opravilo. Ti od 2,5 do 3 metra visoki in 4 tone težki velikani pojejo okoli 300 kg sena, listja in zelenjave ter spijejo do 200 litrov vode dnevno. Pospraviti tako veliko količino hrane ni enostavno, zato se sloni v naravi hranijo tudi po 18 ur na dan. Zelo radi se kopajo, tako da jih je potrebno vsaj enkrat na dan peljati do kakšnega večjega vira vode. Sloni živijo do 60 let. Podobno kot ljudje jokajo, ko so vznemirjeni ali žalostni. Hodijo relativno počasi, okoli 4 km/h, vendar kratek čas lahko tudi tečejo s hitrostjo do 30 km/h.

Hudomušne opice

Veliki ep Ramayana pravi, da naj bi opičji bog Hanuman s svojo vojsko opic osvobodil ženo indijskega boga Rame in ubil zlobnega demona, ki jo je ugrabil. Zato so opice v Indiji svete živali. Živijo vsepovsod, od Himalaje do juga Indije, v naravi in v mestih. Vsega skupaj naj bi jih bilo okoli 50 milijonov. Najbolj pogosta vrsta je resus makako. So zelo prebrisane in občasno tudi agresivne, tako da so ena od največjih nadlog v mestih. Zelo rade se igrajo z perilom, ki ga domačini sušijo na strehah. Na turističnih krajih prežijo na nič hudega sluteče turiste in jim mimogrede izmaknejo kakšno dobroto. Tudi sam sem bil ob čips in banane. Enkrat, ko sem jedel lubenico se mi je ena opica prikradla za hrbet in naenkrat močno zagrabila lubenico. Odnesti je ni mogla, zato se je začela mastiti kar pred mano. Ker nisem imel namena deliti svoje malice z njo, sem ji na koncu prepustil kar celo lubenico.

Težko je verjeti, da bi kdo lahko imel to neprijetno žival za sveto. Toda v indijski mitologiji naj bi podgana bila spremljevalec boga Ganesha in naj bi ga prevažala naokoli. Nekateri domačini celo verjamejo, da se duša umrlega začasno naseli v podgani, dokler se spet ne rodi v človeški obliki. Zato Indijci jih tolerirajo in jih ponavadi ne ubijajo čeprav povzročajo veliko materialno škodo in razširjajo bolezni.

Podgane so že po naravi zelo trpežne živali. Presenetljivo je, da lahko ta glodalec zdrži dlje časa brez vode kot kamela! Podgana postane spolno zrela že po treh mesecih, večina pa jih ne živi dlje kot eno leto.

a severozahodu Indije obstaja celo poseben tempelj, ki je posvečen podganam. V njem živi na tisoče teh majhnih glodalcev, ki jih svečeniki hranijo z mlekom in polento, romarji pa jim prinašajo različne sladice. Hrana, ki so jo oslinile podgane, naj bi bila sveta, zato je za vernike velika čast, da lahko zaužijejo kakšen košček! Tempelj je pokrit z nekakšno žičnato mrežo, da bi zaščitili podgane pred ujedami, stene pa so polne lukenj, ki naj bi jim omogočile lažje gibanje in priskrbele prostor za nemoten počitek. Tla so pokrita z podganjimi iztrebki, verniki in seveda tudi obiskovalci pa morajo po njem hoditi bosi, saj je to vendarle sveti kraj.

Na jugu Indije, v državi Tamil Nadu podgane uničijo tudi do četrtino pridelka riža. Ker večini južnih Indijcev vera prepoveduje ubijanje teh živali, je vlada za ta namen najela lokalno pogansko pleme, Irule. Ti nomadski lovci in nabiralci so se včasih preživljali z lovljenjem kač in prodajanjem njihovih kož tekstilni industriji. Sedaj je ta dejavnost prepovedana, zato so se lotili podgan. Najprej poiščejo podganji brlog, počepnejo zraven odprtine in prisluhnejo šumom. Ko slišijo, da se podgana približuje, zabijejo jekleni kol blizu vhoda, ji tako onemogočijo pobeg in jo enostavno primejo. Če je podgan več, jih iz skrivališča ponavadi preženejo z dimom. Za vsako ulovljeno podgano so plačani okoli deset tolarjev, letno pa jih nalovijo do sto tisoč! Nekatere podgane končajo kot hrana krokodilom, veliko pa jih odrejo, začinijo, popečejo in pojejo sami Irule.

· Indijski sveti mož (sadhu) z kravo s petimi nogami

· Krava z rdečimi rogovi, krave v vpregi, na riževih poljih

· Ploščice iz kravjih iztrebkov, ki se sušijo na steni

· Bivoli in ljudje - a je sploh mogoče opaziti razliko ?

· Poslikani sloni v trdnjavi

· Sloni, ki jih uporabljajo v verskih prireditvah

· Slon na safariju

· Opice v igri, pri čiščenju mladičev, pri hranjenju, itd…

· Sloni vklesani v steno

· Slike in kipi indijskih bogov Ganesha in Hanumana

· ….

[ Indija, dežela, kjer te tudi duhovniki poskusijo obrati ] [ Kamelji safari ] [ Taj Mahal - solza na obrazu večnosti ] [ Radjahstan - slike ] [ Goa ] [ Še nekaj slik ] [ Varanasi ] [ Svete živali Indije ] [ Karni Mata - Podganji tempelj ]

© 2001 Hugo Zagoršek *** Zvezda 3 ***1210 Ljubljana *** 041 370 161 *** 01 5072 675