Hugo Zagoršek
910 besed
»Bela podgana! Hitro! Glejte, bela podgana!« Navdušeni Indijci so me dobesedno potisnili proti steni, kjer je kar mrgolelo majhnih cvilečih podgan. S pogledom sem sledil iztegnjenim prstom in glej, tam nekje v kotu, skoraj neopazna v množici rjavih teles, je plašno čepela podgana krem barve. Naenkrat se je opogumila, mi stekla med nogami, pograbila košček hrane in izginila v eni izmed številnih razpok v steni. Okoli mene so se romarji zahvaljevali boginji Durgi, da so uzrli belo podgano, ki naj bi jim prinesla neizmerno srečo. Sam pa nisem imel srca opozoriti jih, da podgana sploh ni bela, ampak je le za odtenek svetlejša od ostalih… Indija je dežela polna templjev in svetišč, vendar je Karni Mata tempelj v severnem Radjahstanu nenavaden tudi za njihove razmere. Posvečen je istoimenski boginji, ki naj bi bila ena od inkarnacij (oblik) bolj znane boginje Durge, podgane pa so v njem čaščene kot božanska bitja! Zgrajen je bil v začetku dvajsetega stoletja in se ponaša z lepo izklesanimi marmornimi stenami ter mogočnimi in bogato okrašenimi vhodnimi vrati. Tla so sestavljena iz množice črnih in belih kvadratov, tako da obiskovalec dobi občutek da se sprehaja po velikanski šahovnici. V osrčju templja se nahaja kipec boginje Karni Mata, zraven katere ponavadi sedi duhovnik in izvaja obrede.
Karni Mato sva s
punco obiskala okoli šestih zjutraj, saj so takrat podgane najživahnejše. Tempelj se
namreč nahaja na robu puščave, zato postane čez dan zelo vroče, podgane pa si takrat
privoščijo malo daljši popoldanski počitek. Ker je to sveti kraj, sva morala čevlje
pustiti pred vhodom in nadaljevati v nogavicah. Na začetku sem se še poskušal izogibati
drekcom, ki so ležali po tleh, vendar sem hitro obupal, saj je kakšen čisti kotiček
tal bilo skoraj nemogoče najti. Razočaran sem bil nad zapuščenostjo stavb in
prostorov. V enem kotu je bilo odprto ognjišče, ob stenah pa so bili nametani kupi krame
in smeti. Omet je na določenih mestih že popolnoma odpadel. Vse skupaj je dajalo vtis
skrajne nemarnosti in zapuščenosti.
Podgane so se
zadrževale predvsem v kotih, pri vratih in pri svojih luknjah. Po pravici povedano, bile
so bolj podobne malo večjim miškam kot pravim podganam, ki sem jih videval drugod po
Indiji. Prav živahno so tekle sem ter tja, plezale po stenah in vratih in se občasno še
malo spopadle. Neizmerno so jih zanimale moje nogavice, zato sem moral prav previden pri
premikanju. Kdaj pa kdaj se je kakšna odločila ugotoviti, če so moje nogavice mogoče
užitne in je prav na rahlo ugriznila vanje…
Z mešanimi
občutki sem opazoval skupino romarjev, ki so se metali po tleh v neki vrsti molitve,
podobno kot to počnejo muslimani v svojih mošejah. Nato so potrpežljivo čakali v
vrsti, da bi lahko stopili v notranjost templja, po blagoslov. Duhovnik, ki je sedel na
tleh in ki so mu podgane skakale po nogah, rokah, ramenih in vratu je vsakemu dal košček
polente, ki naj bi jo blagoslovile podgane s svojim dotikom. V zameno za denar, seveda.
Ker nisva bila hindujca, nama vstop v notranjost in blagoslov duhovnika ni bil dovoljen. Še sreča! Rajši sva se odpravila iskati belo podgano, ki naj bi prinesla srečo in blaginjo, tistemu, ki naj bi jo zagledal. Na koncu sva našla svetlo rjavo, vendar so vsi romarji trdili da je čisto bela. Šele tedaj sem dojel izrek: »Vera je slepa«.
