Goa - Indijski tropski paradiž
Toplo morje, beli pesek in kokosove palme v ozadju. Skratka raj. Na plaži se sonči debeli Anglež, ki ga oblegajo množice domačinov. "Halo gospod, ananas? Bi odejo? Halo, očala?" in tako naprej. On pa vse skupaj stoično prenaša, moti ga le, ker mu zakrivajo sonce. Na koncu, se množica vda in si poišče drugo žrtev. On pa zadovoljno privleče iz torbe ananas, ki ga je tako poceni kupil na bližnjem trgu. Začne ga rezati in niti ne opazi krave, ki se mu hitro bliža. Potem le pogleda navzgor in se zgrozi, saj rogata mrcina drvi naravnost nanj. Panično steče proti vodi, krava pa stopi na njegovo brisačo in "mljac", že ni več ananasa. Na smrt preplašeni angleški turist pa se sprašuje, kaj mu je bilo, da je za dopust izbral ravno Indijo.
V senci turističnih kompleksov, pogosto stisnjeni v palmove gozdičke ob najbolj
neuglednih koščkih obale, ležijo še zadnji ostanki ribiških vasic, ki so nekoč
kraljevale plažam Goe. Življenje v njih še vedno poteka po starodavnih običajih in
ribiči še vedno vsak večer odrinejo v ribolov v svojih lesenih kanujih. Toda, v skladu
z duhom časa, kanuje zasidrajo par sto metrov proč od peščene obale in se vkrcajo na
velike dizelske barkače. In prav ti ribiči odražajo bistvo Goe - dežele, ki se
poskuša modernizirati, a obenem ne želi pozabiti zapuščine preteklosti.
Goa je najmanjša od 25 dežel, ki tvorijo Indijo. Velika je za petino Slovenije, predstavlja pa približno eno tisočino celotnega ozemlja Indije. Leta 1510 so jo "odkrili" Portugalci in na njenem območju vzpostavili postojanko. Želeli so namreč prevzeti kontrolo nad morskimi potmi, po katerih so v Evropo prevažali začimbe iz Vzhoda. In Goa, z množico naravnih pristanišč, širokih rek, lahko branljivih otokov ter z ugodnim podnebjem, je bila kot nalašč za to nalogo. Konec 16. stoletja je Goa doživela pravi razcvet in postala vzhodna prestolnica portugalskega imperija. Po bogastvu, arhitekturi ter načinu življenja se je glavno mesto Goe (seveda, po imenu Goa) kosalo celo z Lizbono. V sredini 17. stoletja so prevlado na morju prevzeli Angleži, Nizozemci in Francozi. Skupaj z inkvizicijo in epidemijo kuge, je to povzročilo hiter in boleč propad kolonije. Toda s pomočjo spretne politike in veščega manevriranja med Angleži in Francozi, so Portugalci Gojo uspeli obdržati v svoji lasti vse do leta 1961, ko jih je od tam pregnala indijska vojska.
Duh Portugalcev je v Goi še vedno močno prisoten, predvsem v njenih prebivalcih, ki so
prijazni, sproščeni in skoraj da brezbrižni do življenja. Prevladujoča religija je
Krščanstvo, točneje Katolištvo. Po celi deželi so razmetane od sonca izžgane ter od
dežja izprane cerkvice, ki deželi kokosovih palm, riževih polj in neskončnih
peščenih plaž dajejo še poseben čar. So pa čaščenje boga in verske obrede
prebivalci Goe prilagodili svojim razmeram in približali hinduizmu. Tako ima večina
avtobusnih voznikov v kabini za srečo obešeno ikono Kristusa. V skladu z hindujskimi
običaji jo vsako jutro obdarijo z vencem iz svežega cvetja in ji zažgejo par dišečih
palčk. Ker pa od viška glava ne boli, se zraven Kristusa, včasih celo na isti sliki
šopirijo še Ganesh, Shiva in Vishnu. Za vsak slučaj dodajo še simbol ali sliko
tozemeljskega boga, največjega indijskega preroka Sai Babe. Glede na to, da avtobuse v
Goi ščiti več božanstev skupaj, lahko njihovi vozniki po ozkih in nepreglednih cestah
še bolj norijo kot njihovi že tako nori rojaki iz ostalih Indijskih dežel.
Gojo so konec 60tih let odkrili hipiji. Na zahodu so počasi postajali nezaželeni, zato
so se v vse večjem številu odpravljali v Indijo, mistično deželo duhovnosti in
spokojnosti. Ker pa kruta indijska realnost ni bila čisto po njihovem okusu, so se
umaknili na osamljene plaže severne Goe, kjer razen redkih ribičev niso motili in bili
moteni od nikogar. Živeli so kar na plažah, v kolibicah narejenih iz palminih listov,
kadili travo ter sanjali o lepši prihodnosti. Nato pa so prišli prvi turisti in hipiji
so se morali umakniti na jug. Postali so ogrožena vrsta in ko so turisti osvojili še
plaže južne Goe, so hipiji v Goi izumrli.
Edina zapuščina hipijev je tedenski bolšji sejem v Anjuni. Na tej plaži so hipiji nekoč vsako sredo prodajali svoje stvari ali izdelke, da bi v Goi lahko prebili še kakšen mesec ali dva. Sedaj pa je sejem glavna turistična atrakcija, na katero se množično zgrinjajo paketni turisti, ki bi radi na hitro izkusili "pravo" Indijo, in ki imajo preveč denarja ter premalo časa za zapravljanje. Prodajalci iz vseh plaž ta dan zaprejo svoje stojnice ali barake, ter se napotijo v palmov gozdiček ob obali Anjune, kjer svoje izdelke razstavijo kar po tleh. Oblečejo se v tradicionalna živobarvna oblačila in se praznično okrasijo z neštetimi verižicami na rokah, nogah, trebuhu, ter med nosom in ušesi. Nato pa turistom mastno zaračunajo za slikanje. Na sejmu lahko dobiš množico nekoristnih in nekvalitetnih izdelkov po nenormalno visokih cenah. Kar stisnilo me je pri srcu, ko je neke Angležinja kupila zapestnico, za katero sem jaz dal 30 Rupij, za 500 Rupij. Potem pa se je še obrnila k meni in se pohvalila z ugodnim nakupom, češ da jo je spustila z 600 na 500 Rupij! Ne glede na to, koliko plačaš na koncu vedno potegneš krajši konec. V Indiji namreč izdelka ne moreš tako poceni kupiti kot ga lahko oni ceneno naredijo. Zapestnica je zarjavela čez nekaj dni, obleka, ki sem jo kupil punci, se je raztrgala po enem tednu, modri nahrbtnik za na plažo, pa je še nekaj mesecev puščal barvo, dokler na koncu ni postal popolnoma zelen.
Južna Goa je en sam pas peska, ki ga občasno prekine le izliv kakšne reke. Severna Goa je bolj kamnita, plaže se stiskajo med skalnatimi rti, pa še kakšen hribček se postavi vmes. Turistični kompleksi so diskretno skriti v gostih palmovih gozdovih. Plaže niso preveč obljudene in zlahka je mogoče najti kakšen osamljen kotiček. Toda v momentu ko se uležeš, te začnejo nadlegovati različni prodajalci, ki ti ne pustijo pozabiti, da si še vedno v Indiji. Dejansko pridejo prodajalci iz sosednih dežel, za domačine je takšno delo izpod časti. Po hudi vročini hodijo z množico oblek, pijačo ali sadjem v naročju in na glavi. Sadje se včasih prav prileže, toda hitro ti začne presedati, da ti zaslužen počitek in izležavanje na plaži vsakih par minut zmoti kakšen "Halo, gospod. Kako ste? Bi si pogledali tale sarong?" "Halo gospod" so besede, ki jih popotnik po Indiji zasovraži v dno duše. Pa tudi turisti, ki so tukaj le en teden se kar zmrazijo od njih.
Plaže Goe so prav pestre. Turistom, ki bi se radi
domov vrnili čim bolj zagoreti, na plaži delajo družbo tudi ostareli in izsušeni
hipiji, potepuški psi ter svete krave! Preko vikenda pa obalo okupirajo mladi Indijci, ki
po navadi niti ne znajo plavati, ampak si radi ogledujejo pomanjkljivo oblečene zahodne
turistke. Prave zvezde plaže so krave, različnih velikosti, barv in oblik. Prosto se
sprehajajo ob obali in jedo različne odpadke. Občasno nepazljivemu kopalcu izmaknejo
tudi njegovo malico. Če ni malice, pa brisačo, saj niso izbirčne. Ko postane prevroče
se namočijo kar v morju, med presenečenimi kopalci. Goa je raj za ljubitelja psov. Na
plažah prebivajo množice potepuških psov, vsak trop na svojem koncu. Za indijske
razmere so lepo rejeni in še bolje vzgojeni, saj mirno čakajo, da jim kakšen prijazni
turist, vrže košček kruha ali ribe.
Plaže Goe so najbolj zanimive zgodaj zjutraj, ko prvi sončni žarki osvetlijo gladino
morja in večina turistov še trdno spi. Takrat se namreč ribiči vrnejo iz ribolova. Ker
so ribiške barke prevelike, da bi z njimi zapeljali do obale, za prevoz do kopna
uporabljajo tradicionalne ribiške čolne sestavljene iz štirih ali šestih kosov lesa
zvezanih skupaj z kokosovimi vrvmi. Vse razpoke in odprtine so zadelane z kokosovimi
vlakni premazanimi s nekakšnim voskom. Vlakna v morju nabreknejo in postanejo neprepustna
za vodo. Za boljše ravnotežje in lažje manevriranje po pogosto zelo razburkanem morju
imajo čolni na desni strani pritrjen še dodaten kos lesa.
Na obali ribiče pričaka cela vas. Žene, otroci, psi in vrane nestrpno čakajo, da v
pletenih košarah prinesejo ulov na kopno. Nekatere košare so polne majhnih rib, druge pa
vsebujejo še manjše ribe. Ribe so v povprečju velike od dva do šest centimetrov.
Večino ulova pa predstavlja mešanica majhnih morskih zvezd, neužitnih in strupenih
rakov, škampov ter majhnih ribic, podobnih morskim listom. Vmes se znajde še kakšna
morska kača, ki pa je zelo strupena, zato jo takoj ubijejo.
Sredi strahovitega trušča, kričanja in navideznega prepiranja, ribiči stresejo vsebino iz košar na pesek. Nato se zberejo ženske in iz množice rakov, zvezd in rib, poberejo in razvrstijo vse kar je užitno. Nekatere ženske pripadajo družinam ribičev, ostale pa le pomagajo. Slednje na koncu v zahvalo dobijo nekaj ribic in rakcev. Berači in tisti, ki čez dan prodajajo različno blago na plaži lahko še enkrat prebrskajo med odpadki, in poberejo, kar je še užitnega. Na svoj račun pridejo tudi psi in vrane, za katere se vedno najde kakšna ribica. Neužitne zvezde in rake potem nadevajo v košare in odpeljejo na mesta, ki so daleč od kakršnih koli turističnih naselij. Tam jih potem posušijo na soncu, zmeljejo in uporabljajo kot hrano za piščance in ostale domače živali. Smrad sušečih se "morskih sadežev" je neznosen, tako da to delo pripada članom najnižjih kast, ki jim pravijo "nedotakljivi."
Ob sedmih zjutraj je že vsega konec, plaže pa do večera
okupirajo turisti. Zvečer se ribiči spet zberejo in začnejo loviti kar iz obale. En
konec dolge mreže pustijo na kopnem. Nato s čolnom odrinejo na morje, naredijo zavoj v
obliki črke U in se vrnejo na obalo par sto metrov nižje. Nato začnejo vleči mrežo,
vsak na svojem koncu. Ker je mreža težka in dolga, jih pri tem opravilu sodeluje okoli
40, ne branijo pa se pomoči mimoidočih. Po približno pol ure, mrežo do konca
izvlečejo in preverijo ulov. Ponavadi ga je bore malo, le nekaj kil majhnih ribic in
poredkoma kakšna barakuda ali velika rakovica. Toliko ljudi in toliko dela za tako malo!
Skoraj vedno pa se v mrežo zaplete tudi smešna, štirikotasta riba, ki se v nevarnosti
napihne. Ima zelo strupene bodice, zato jo ribiči previdno vržejo stran. To je edino
morsko bitje, ki se ga ne dotaknejo niti psi niti vrane ne rakovice. Edino kakšen turist
je tako nepreviden, da jo prime v roke v želji da bi si jo pobliže ogledal. Pa še ta
hitro, čeprav boleče spozna, zakaj se je vsi izogibajo.
1720 besed
Nekaj pripisov k slikam
Južna Goa je en sam neprekinjen pas peska. Ker je pesek ob morju dokaj trd, je mogoče
vse plaže raziskati z kolesom.
Plaže so prepredene z luknjami rakovic. Ko se znoči, le te množično prilezejo iz
svojih skrivališč in posnedejo še zadnje ostanke ribic in rakov, ki so se izmuznili
ribičem, psom in ptičem.
