Dežela smehljajev - Tajska
Tajska obiskovalcu ponuja veliko: veličastne templje in palače, starodavna mesta, dih
jemajočo pokrajino, pristne gozdove polne eksotičnih živali, pravljične otoke in
plaže, ter tirkizno zeleno morje. Toda največji čar deželi dajo njeni prebivalci -
vedno nasmejani in prijazni; vedno dejavni in nemirni; pripravljeni pomagati; radovedni in
sramežljivi obenem… Nič čudnega torej, da Tajski tako domačini kot tujci pravijo
"Siam Yiim", to je "Siam - dežela smehljajev".
Tajcem ugled pomeni veliko. Tudi v najbolj stresnih in neprijetnih situacijah si
prizadevajo "ohraniti obraz". Poskušajo se izogniti spopadu in kričanju. Ne
želijo nobenega spraviti v zadrego s svojim ravnanjem. "Nikoli ne smeš povzdigniti
glas, izgubiti potrpljenje ali se vidno razburiti," pravi Anurak, ki se preživlja z
vodenjem popotnikov po primitivnih hribovskih vasicah na severu Tajske. "Drugi bodo
tvojo reakcijo razumeli kot pomanjkanje samoobvladovanja. Kričanje te ne bo pripeljalo
nikamor. Ostati moraš miren in hladnokrven - temu pravimo yai yen. Ne glede na to, kaj se
ti zgodi, če ti spodrsne in padeš, če te oblegajo komarji ali če te kdo zmerja vedno
bodi yai yen. Ne stokaj in ne obupuj naglas, tudi če si na smrt utrujen. Tako si boš
prislužil spoštovanje domačinov…Seveda pa malokateri tujec ostane hladnokrven, ko na
sebi odkrije prisesano pijavko," se hudomušno nasmehne.
Anurak je prava zakladnica informacij o Tajski. Rojen
je v kmečki družini, ki še danes obdeluje riževa polja v okolici severne prestolnice,
Chang Mai-ja. "To je težko življenje," pravi. "Da bi preoral en hektar
zemlje mora kmet s svojim vodnim bivolom ali motokultivatorjem prehoditi okoli 80
kilometrov. Vsako riževo mladico mora ročno vstaviti v zemljo. In to ne glede na to ali
pripeka sonce ali pa divja neurje. Tudi žanje se večinoma ročno." "Smo pa
vsaj srečni, da je zemlja dokaj rodovitna. In da je naš riž zelo cenjen tudi v
tujini." Že kot majhen se je od turistov naučil angleščine, zato je kmetovanje
obesil na klin in se sedaj preživlja kot vodič. "Moja naloga je da govorim,"
pravi, "in seznanim turiste z kulturo in običaji okoliških plemen."
Dejansko Anurak organizira tridnevne pohode v bližnje gore, ki so prepredene z majhnimi
vasicami, kjer še vedno živijo tradicionalno življenje. Tipičen program zajema treking
po riževih poljih in monsunskem deževnem gozdu, nočitev pri domorodcih, ježo na slonu
ter spust po divji reki na bambusovem splavu. Dodaten bonus predstavlja močno deževje in
pijavke, ki so v teh gorah stalnica. Dež je sprva še osvežujoč, saj malo ohladi
pregretega pohodnika, sčasoma pa postane par nadležen. Ko po nekaj dneh nenehnega dežja
na obleki začne rasti plesen, na koži pa različne gljivice, imajo tudi najbolj pogumni
vsega dovolj.
Hribovska plemena
Chao Khao, ali hribovski ljudje, kot jim pravijo Tajci so pripadniki pol-nomadskih plemen,
ki so se v Tajsko naselili iz Tibeta, Myanmarja (Burme), Kitajske in Laosa, v zadnjih 200
letih. Imajo popolnoma drugačno kulturo, običaje in verovanja od Tajcev. Preživljajo se
z živinorejo, pridelavo riža, koruze in opija. Slednjega jim je dovoljeno gojiti za
lastne potrebe. Ker pa je opij edini vir denarja za hribovska plemena, ga le ta
pridelujejo v veliko večjih količinah. Zaradi tega je to območje, skupaj s sosednjimi
predeli v Myanmarju in Laosu postalo znano kot "Zlati trikotnik". Kljub poskusom
vlade, da bi opij nadomestili s pšenico in koruzo, ostaja zlati trikotnik eden od
največjih pridelovalcev opija na svetu.
"Marsikakšen vodnik še danes kadi opij. Včasih se mu zvečer pridružijo tudi
turisti. Potem pa pride do težav, zastrupitev in nesreč" pripomni Anurak, ki je
sicer strasten kadilec, vendar se opija ne dotika. "Ko te enkrat zagrabi, ne moreš
nehati. Potem pa gre vse skupaj le še navzdol."
Obala gusarjev
Jugozahodna obala Tajske, še posebej Ao Phang Nga
je prepredena z množico majhnih a visokih otočkov, ki se strmo dvigajo iz morja. Otoki
so iz apnenca. Tisočletja vodne, morske in vetrne erozije so jih oblikovala v nenavadne
oblike. Polni so pečin in skritih lagun. Tudi najbolj strme stene so gosto poraščene z
grmički, drevesi in drugim zelenjem. Zelenja ni edino na previsnih stenah. Njih pa
krasijo mogočni kapniki. Otoke obdaja neverjetno zelena morska voda. Vse skupaj izgleda
kot bi se kakšen vrtnar z bujno domišljijo izživljal z živo mejo in namesto ptičk,
zajčkov ali kakšnih geometrijskih figur oblikoval v nebo štrlečo, lego kockam podobno
domišljijsko pokrajino.
Pred par sto leti so v teh vodah
strašili gusarji. Številne pečine in skrite lagune so bile pravi raj za te zloglasne
morske razbojnike. Tukaj so se skrivali pred preganjalci, tukaj so počivali in
pijančevali. In kdo ve koliko zakladov so pustili tukaj, v upanju, da se bodo nekoč
vrnili po njih? Marsikakšnemu raziskovalcu teh pravljičnih predelov srce začne hitreje
biti in se mu oči kar zaiskrijo, ko pomisli, da se lahko vsak trenutek nekje med kapniki,
v odmaknjenem kotu pečine, v soju sveče zalesketa kakšen starodaven zlatnik.
James Bond otok
Ao Phang Nga je močno navdušil tudi holiwoodske
filmarje. Tukaj so posneli številne filme, tudi znamenitega Jamesa Bonda "Mož z
zlato pištolo". Otok na kateremu so posneli večino filma, je oblast spremenila v
nacionalni park. Danes ga oblegajo množice Bondovih privržencev. Je tudi priljubljena
lokacija za snemanje številnih reklam, recimo za lase ali za kakšen novi žvečilni
gumi.
Odlična hrana
Tajska kuhinja je ena od najboljših na svetu. Podobna je kitajski, in temelji predvsem na
rižu in testeninah. Čar ji dajejo številne začimbe, omake ter sveža zelenjava.
Povprečen Tajec letno poje okoli 128 kg riža. Za primerjavo, ga povprečen Evropejec v
tem času posnede le 3 kg.
Svojo hrano Tajci zelo močno sladkajo. V pijačo, še posebej Coca Colo, pa radi dajo
ščepec soli, da izboljša okus.
Obožujejo morsko hrano. Največja poslastica so vroči lignjevi trakovi. Sušene lignje
prvo malo pogrejejo na žaru. Nato jih dva do tri krat spustijo skozi nekakšen valjar.
Ven pridejo dolgi trakovi, ki jih nato polijejo s sladko-pekočo omako. Koščke lignja,
namočenega v omako, nato jedo tako kot pri nas jemo čips.
Bi mogoče ščurka?
Poznajo pa tudi bolj nenavadne poslastice. Nekatere ulični prodajalci so specializirani
za pripravo ščurkov, kobilic in ostalih žuželk. Sprva jih spečejo v olju, nato
posolijo in obogatijo z omako. Cena tako pripravljenih žužkov je kar velika, ker naj bi
bili delikatesa. Povpraševanje pa tudi ni majhno. "Ščurku moraš prvo odstraniti
zgornji krili. Nato ga primeš za glavo, namočiš v omako in poješ. Vse razen
glave," pravi neki kupec.
Za duhove je treba skrbeti
Vsaka tajska stavba mora ob sebi imeti majhno hišo za duhove. V njih naj bi prebivali
phra phrum, to je hišni duhovi. Drugače se lahko naselijo v glavno hišo, kjer lahko
povzročijo vrsto preglavic. Hiše za duhove so ponavadi podobne lepo okrašenim ptičjim
hiškam. Če pa je glavna stavba zelo mogočna, recimo nebotičnik ali hotel, potem si
tudi duhovi zaslužijo prostornejše in razkošneje bivališče. Da bi jih prepričali da
ostanejo v svojih hiškah, jim Tajci vsako jutro prinašajo daritve v obliki rož, hrane,
vode in dišečih palčk. Prav smešno je zjutraj v Bangkoku opazovati može v temnih
poslovnih oblekah, ki na poti v službo darujejo svojim duhcem kakšen ananas ali riž. Da
bi duhovom ne bilo dolgčas, so hiške zelo lepo pobarvane, polne majhnih figuric in
obložene z novoletnimi lučkami.
Vsak bo menih
Več kot 90% Tajcev je budistov. Verjamejo v reinkarnacijo, kar pomeni, da naj bi se duša
po smrti ponovno rodila v človeški ali živalski obliki. Človekova dejanja v tem
življenju določajo njegovo usodo v naslednjem. Če v tem življenju naredi veliko dobrih
del, se mu bo v naslednjem lepo godilo. Zato Tajci velikodušno obdarjajo menihe, ko se ti
vsako jutro pojavijo na njihovih vratih z beraškim lončkom v roki.
"Vsak mladenič mora vsaj za
nekaj časa postati menih", pravi Panoat Hoonwan, ki je pravkar vstopil v meniški
stan. "S tem si prisluži spoštovanje ostalih. Šele potem postane pravi
moški," se nasmehne, rahlo negotov v oranžnih meniških oblačilih in s sveže
obrito glavo. "Nekateri mestni fantje gredo med menihe le za kakšen teden ali dva,
jaz pa bom med njimi polne tri mesece," ponosno reče Panoat. Med tem časom bo
meditiral, proučeval verske spise in poskušal doseči popolno harmonijo z naravo.
Ponosni na preteklost
Tajska zgodovina je zelo zapletena in razgibana. Ves čas jim je uspelo ohraniti
samostojnost in neodvisnost. Tajska je edina država v Jugovzhodni Aziji, ki se je
uspešno uprla zahodnim velesilam in ni postala njihova kolonija. Siam, kot so Tajsko
včasih imenovali, je imel največ težav s sosednjimi kraljestvi, ki so pogosto okupirala
znatne dele njegovega ozemlja. Leta 1767 so Burmanci napadli in popolnoma uničili
prestolnico Ayuthayo. Siamci so se hitro opomogli in premagali Burmance, toda Ayuthaye
niso nikoli obnovili. Kralj Rama I, začetnik dinastije, ki vlada še danes je na Chao
Praya reki izgradil novo prestolnico - Bangkok (Mesto Angelov). V 19. stoletju se je Siam
predvsem moderniziral in upiral kolonialnim pritiskom Nizozemcev, Francozev in Angležev.
20. stoletje je zaznamovano z množico državnih udarov in
prevratov. Leta 1932 je mirni državni udar spremenil državo v ustavno monarhijo, po
vzoru Velike Britanije. Toda le nekaj let za tem se je kralj odrekel prestolu in umaknil v
Anglijo, ne da bi imenoval naslednika. To je privedlo do množice prevratov, ki so na
oblast povzdignili različne vojaške generale. Leta 1973 je množica študentov javno
zahtevala pravo ustavo, vendar jih je vojska grobo zatrla. Vseeno so ustanovili prehodno
vlado, ki naj bi vodila državo. Ker je ta bila podkupljiva in neučinkovita, so jo hitro
nadomestili s drugo, ki pa ni bila nič boljša. Zadnji vojaški udar je bil izveden leta
1991. Od takrat naprej se zadeve izboljšujejo, vendar so podkupovanje in volilne prevare
še vedno del tajskega vsakdanjika.
Rekordni kralj
Tajska je uradno ustavna kraljevina, kar pomeni, da je na čelu države kralj. Podobno kot
angleški monarh, tajski kralj Bhumibol Adulyadej uradno nima velikega vpliva na državne
zadeve. Je pa zelo spoštovan in priljubljen med ljudmi, ki se nanj obrnejo v času krize.
V znak spoštovanja po mestih, trgovinah in stanovanjih visijo portreti kraljevskega para.
Tistim ki v javnosti obrekujejo kralja pa grozi do sedem let zaporne kazni.
Tajski kralj je najdlje vladajoči kralj na svetu - na prestolu je že od leta 1946!
Dolžina njegovega polnega imena pa je primerljiva z leti njegovega vladanja:
Phrabaatsomedet Boramintaramahaphumiphonadunyadet.
Osebna izkaznica dežele:
· Površina: 514.000 km2 (približno enake velikosti kot Francija)
· Prestolnica: Bangkok
· 61 milijonov prebivalcev. 75% je Tajcev, 14% je Kitajcev, ostalih 11%
predstavljajo Malajci in številna hribovska plemena.
· Tretjina prebivalcev živi v mestih.
· Denarna enota je Bhat (izgovorjava: Bat)
· Kmetijstvo in turizem sta najpomembnejši gospodarski panogi. Tajska
je največji izvoznik riža na svetu visoko je uvrščena tudi v pridelavi in izvozu
tapioke, kokosa in gume.
OKVIR
Ime pomembnejše od priimka
Še na začetku dvajsetega stoletja Tajci sploh niso poznali priimka. Ker so se imena
podvajala je v uradnih evidencah vladala zmeda. Zato je kralj leta 1913 ukazal da si
morajo vsi prebivalci omisliti priimke. Toda tudi sedaj se Tajci predstavljajo le z
imenom, priimek pa uporabljajo le pri uradnih opravkih. Celo v telefonskem imeniku so
osebe razvrščene glede na prvo črko imena.
OKVIR
Tajski pozdrav
Tajci se ponavadi ne rokujejo. V
pozdrav stisnejo dlani eno ob drugo, kot pri molitvi. Takemu tradicionalnemu pozdravu
pravijo "Wai". Poznajo več stopenj Wai-ja, v odvisnosti od položaja osebe, ki
jo pozdravljajo.
1. Ko pozdravljajo podrejene osebe, dlani stisnejo skupaj v višini
prsi.
2. Ko pozdravljajo enakovredno osebo, dlani postavijo v višino brade.
3. Pri pozdravljanju osebe višjega socialnega položaja položijo dlani
v višini ustnic.
4. Ko pozdravljajo menihe, dlani postavijo v višino čela.
